Odhod v dom starejših je še danes pospremljen z mnogimi predsodki in nemalo je takšnih ki  menijo, da je to »pot brez povratka« oziroma mesto, kamor odhajajo tisti, ki nimajo nikogar. A resnica je povsem drugačna. Velikokrat, pa je to edina možnost.

Nekateri, ki bivajo v njem še niso stari. Mednje sodita tudi naša člana, saj so ju morda usoda, življenjske okoliščine, ali kakorkoli že to poimenujemo, pripeljale vanj.

Kot nam bonton narekuje, sem najprej obiskala  članico Cvetko, ki me je sicer pričakovala, saj sem se dan poprej najavila. Takoj, ko sem vstopila v njeno sobo, me je kljub turobnemu vremenu, nekaj pogrelo…Ja, to je bil njen nasmeh, topel pogled in nekaj, kar si nisem znala pojasniti… Prijazno me je povabila v svoj svet, ki se razprostira v par kvadratnih metrih. A takoj, ko so se za nama zaprla vrata, me je spreletela vročična želja, da ne bom, kakorkoli skrunila tega njenega majhnega koščka sveta. Pogovarjali sva se kot ženski, ki ju druži ista usoda.

Med klepetom sem ji na licu zaznala otroško iskrivost, ki jo je delala še posebej lepo. In prav ta iskrivost je tisto, kar jo ohranja živo, ter  ji vliva upanje in voljo za vsak nov dan posebej. Vem, da se bom, v ta  košček njenega sveta še vrnila. Da druga drugo obdariva  s tem, kar ni oprijemljivo…

Povzpela sem se nadstropje višje, kjer biva Tonček. Tetraplegik. Ob mojem prihodu je obedoval. Začutila sem, da je to njegov  ritual, ki mu veliko pomeni, zato sem ga pozdravila in se diskretno umaknila. V tem času sem poklepetala z oddelčnimi sestrami, ki so bile, kljub pomanjkanju kadra in mizernih plačah še vedno vedre in nasmejane. Ja, Tonček je »njihov«, že vrsto let, so povedale. Kako lepo je slišati nekaj takega. Ko veš, da je nekomu mar, ko veš, da te obravnavajo kot človeka in nisi le nekdo, s številčno oznako.

In sem mu pristopila. Videti je bil vesel. Govoril je tiho in počasi. Prisluhnila sem mu, on pa je govoril in govoril…Kot da zanj ni prostora in časa. Nekaj, meni težko razumljivega ga je obdalo. V njegovem pogledu ni bilo žalosti, ne bolečine, ki bi jo lahko pričakovala, glede na vse, kar mi je pripovedoval. Spravil se je. S svetom in sabo. Sestre pravijo, da jih vsako jutro z nasmehom v očeh pospremi v nov dan. Pravijo, da začutijo smisel svojega poslanstva.

Ta dan sem spoznala, da je lahko sobica v domu tvoj košček raja, ali pa jetnišnica, odvisno od posameznika in njegove naravnanosti. Vesela sem, da sta Cvetka in Tonček izbrala to prvo možnost. Vsak od nas lahko vidi kozarec napol poln, ali napol prazen. Njun je vedno poln…

Avtor: Anita Trebše