Dom Lukavci, v Križevcih pri Ljutomeru je dom, kjer so uporabniki z lažjo ali težjo duševno motnjo. Lahko rečem, da so posebni. Takšni so tudi naš Ciril, Radovan in Franc.
Ob mojem prihodu, mi je pristopilo precejšnje število varovancev z doma, ki so mi z veliko zavzetostjo, vsak zase hiteli pomagati pri presedanju iz avtomobila na voziček. Čudili so se moji samostojnosti in prilagoditvam v avtomobilu. Za trenutek me je prešinila misel, da katerega od njih ne premami ideja, da mi odpelje voziček in se z njim pozabava. No, nič od tega se ni zgodilo. Nasprotno, potrpežljivo so mi odpirali vrata in me vodili skozi zgradbo.
V notranjosti me je pričakala socialna delavka Janja, s katero sva se telefonsko že spoznali. Peljala me je v dnevni prostor, kjer smo se vsi namestili za mizo in kjer nas drugi varovanci niso toliko motili. Povedala mi je, da imajo del samooskrbe s prehrano, za katero skrbijo nekateri varovanci in njihovi pomočniki. Žal, pa tega ne zmorejo vsi, zato imajo pomoč sester in strokovnih delavk.
Franc V. ob paraplegiji in duševni bolezni še dodatno prikrajšan za sluh in govor, a je bil ves čas našega pogovora »aktiven« na svoj način. Ciril je bolj tih in skromen, čeprav g. Janja pove, da dobro okreva po zahtevni operaciji. Radovan pa je toliko bolj glasen in pesniško navdihnjen. Prišepne mi, da sta s Cirilom prijatelja, med tem ko se z drugimi ne druži rad. Vedno, ko se vidimo, mi citira pesmi, ki so dolge kot sam »sonetni venec«. V tem času je hitro dobil konkurenco. Veliko je umetnikov…a prav vsem nisem mogla prisluhniti. Poslovila sem se od njih s skromno pozornostjo.
Ko sem se še zadnjič ozrla na vse te varovance, predvsem tiste ki so v popolni pozabi, se mi je zazdelo, da imajo v današnji sprevrženi družbi prevar, podtikanj in manipulacij, morda privilegij… A takoj, ko sem pomislila na vse ki jih imam rada, sem se uščipnila in si priznala, da je življenje kljub vzponom in padcem neizmerno lepo…kot otrok, ki je lep prav tako kadar joka, ali kadar se smeji…
Po tvoji duši šari,
kot pianist to s tipkami počne
preden glasbe polnost vrže nanje-
postopno s tipkami te omamlja-
tvojo krhko bit na udarec
nezemeljski pripravlja…
Emily Dickinson
Avtor: Anita Trebše
