Avtor: Janja Buzeti

Soočanje z invalidnostjo je tema, ki v slovenskih domovih še vedno buri duhove. Sprejeti invalidnost je težko tako za samega invalida kot tudi za njegove svojce ter njegovo družbeno okolje. Pa vendar jo je potrebno znati sprejeti, se z njo »poročiti« in se naučiti ob njej živeti polno življenje, kljub oviram, ki so prisotne.

V današnjem času so se z razvojem medicine povečale tudi možnosti za polnost življenja invalidov. Prav tako so vse pogostejše akcije osveščanja ljudi o invalidnosti, o pravicah in možnostih invalidov, o sprejemanju drugačnosti. Zavedanje, da je tudi invalidna oseba enakopraven in enakovreden del družbe, ki tako kot ostali ljudje (neinvalidne osebe) vpliva na politično, gospodarsko in družbeno okolje, postaja vse večje, kar me resnično veseli.

Številčnejše pa so tudi akcije, katerih namen je opozoriti ljudi na previdnost. Najpogostejši vzroki invalidnosti ostajajo prometne nesreče, zato je temu namenjeno tudi največ pozornosti. Še vedno je premalo zavedanja, da varnostni pas rešuje življenje in da s prehitro vožnjo in uporabo telefona med vožnjo drvimo invalidnosti nasproti ali celo v smrt. Da o vožnji pod vplivom alkohola ali drugih prepovedanih substanc sploh ne govorimo. Samo ena napačna odločitev je dovolj, da pristanemo na invalidskem vozičku za vse življenje.

Da bi opozorili na previdnost že v otroških letih, obenem pa, da bi znali sprejemati drugačnost, smo se skupaj s koordinatorico URI-SOČA Murska Sobota ga. Miro Nemec odpravili v vrtec Ringa Raja v Mursko Soboto in otrokom s pomočjo pravljice o levu Rogiju, katere avtor je g. Igor Plohl, prav tako paraplegik, predstavili invalidnost. Ob branju pravljice so otroci pozorno poslušali, kaj se je zgodilo levu Rogiju. Kako je pristal na invalidskem vozičku in bil prepričan, da zaradi tega ne bo več mogel kolesariti, smučati, voziti avta in opravljati svojega najljubšega poklica – poučevanja. A ni bilo tako. Kljub nesreči, ki se mu je zgodila, je lahko opravljal vse to in se naučil še marsikatero spretnost, na katero prej ne bi niti pomislil. Tako je živel srečno in polno življenje, kljub nesreči, ki ga je doletela. O svoji izkušnji pa je spregovoril tudi naš član Andrej Gorza, ki se je s svojo invalidnostjo moral soočiti že v zgodnjih otroških letih. Pa vendar mu to, ob močni volji ter podpori svojih najbližjih, ni preprečilo, da se je izšolal, se zaposlil, da trenira košarko in je pri tem tudi zelo uspešen, da vozi avto, hodi na morje, se druži s prijatelji, je nasmejan in rad pomaga drugim. Ko je končal s pripovedovanjem je pokazal še spretnost presedanja iz vozička na stol ter povabil otroke, da se preizkusijo v vožnji z vozičkom. Otroci so bili nad vožnjo zelo navdušeni. Za konec pa so nam zapeli še pesmico o mavrici.

Zdi se, da bolj primerne pesmice ne bi mogli izbrati. Kajti mavrica nastane ob lomu in odboju sončnih žarkov v vodnih kapljicah v zraku. Torej, ko se ob dežju pojavi sonce. Tudi naše življenje je včasih deževno, a vedno po vsakem dežju posije tudi sonce.