Avtor: Janja Buzeti
Fancy Gallery Error:
No gallery with the ID 4 was found or you have not created albums for it yet.
Nedeljsko popoldne, 9. avgusta, je bil čas odhoda na enotedenski tabor v Semič, ki so se ga udeležili naši člani. Na poti v Semič in še ves teden jih je spremljalo lepo sončno vreme, primerno za izlete v naravi in obisk nemalo kulturnih znamenitosti v tem delu Slovenije. Ko so bili vsi zbrani, so se z društvenim kombijem odpeljali proti čudovitemu naselju v Beli krajini. Kot so se lahko prepričali na lastne oči, je občina Semič pravi kraj za tiste, ki se želijo odmakniti od mestnega vrveža in v miru preživeti nekaj dni ter se nadihati svežega zraka. Tako so se odločili, da bodo izlet maksimalno izkoristili in si »od blizu« pogledali vso naravno in kulturno dediščino tega kraja. S tem namenom so obiskali Mirno goro, kjer so se v gostišču Gospodična okrepčali in se razgledali nad čudovitimi okoliškimi kraji, cerkvico sv. Frančiška, Bazo 20, se udeležili ribolova na reki Lahinji in se pomladili pri izviru Gospodična.
Iz Semiča so se preko Kleča in Planine, odpeljali na Mirno goro, ki spada med najvišje gore v hribovitem delu Bele krajine, do Planinskega doma, ki stoji tik pod vrhom gore ter zraven ruševin cerkvice sv. Frančiška. Od Doma so imeli zelo lep pogled na Belo krajino ter Hrvaško (na vzhodu) – saj je državna meja zelo blizu, na Kočevski Rog (na zahodu), na južni strani se razprostira Poljansko gorovje ter za njim Gorski Kotar, na severu pa čudovit razgled seže do Smuka in Semeniča, ki se dvigata nad Semičem.
Kot že rečeno so si zraven Planinskega doma ogledali tudi ruševine cerkvice sv. Frančiška, ki je znana kot božja pot za odvrnitev hude ure. Zakaj se tako imenuje nam pojasni zelo zanimiva anekdota, ki pravi, da je na gori živel zlobni zmaj, ki je bruhal hudourne oblake, iz katerih je padala toča in uničila dozorelo žito in grozdje. Ljudje so se zatekli k sv. Frančišku Ksaveriju (varuhu pred vremenskimi neprilikami) ter nad zmajevo votlino zgradili cerkvico. Ker so neurja ponehala in je na gori zavladal mir, so goro poimenovali Mirna gora, cerkvico pa posvetili sv. Frančišku. Od planinskega doma so člani nadaljevali pot do Trdinovega vrha, ki smo ga Slovenci poznali kot Sveto Jero, a smo ga kasneje preimenovali v čast Janezu Trdini. Na vrhu stoji oddajnik ter dve cerkvici – porušena cerkev sv. Jere, ki je na slovenski strani in cerkev sv. Elije, ki je na hrvaški strani in je nekoliko bolj ohranjena. V bližini pa se nahaja še slovenska vojašnica.
Zanimiva je bila tudi Baza 20, ki predstavlja pomemben spomenik slovenske državnosti, saj je bila edino tovrstno oporišče v Evropi in glavna baza Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije med drugo svetovno vojno. V bazi so v času vojne živeli številni borci in politiki, med njimi tudi Edvard Kocbek (slovenski pisatelj, pesnik in politik) in Boris Kidrič (slovenski komunist, partizan, politik in narodni heroj) ter drugi. Obsegala je 26 barak, v nekaterih izmed njih si lahko ogledamo manjše muzejske prezentacije iz tistega časa. Še bolj nazorno pa so si člani lahko ogledali dogajanje med časom vojne v Lukovem domu, ki stoji ob poti do Baze. Posebnost Baze 20 je tudi to, da je ostala neodkrita do konca vojne (niti med nemško ofenzivo leta 1943).
