Letos smo se odločili, da si ogledamo Porabje, pokrajino na skrajnem SZ Madžarske, ki meji s Slovenijo na Goričkem. Želeli smo izvedeti, kako v današnjem času živijo Porabski Slovenci in koliko jih je še ostalo.

V čudovitem petkovem jutru, smo se vseh 15 izletnikov zbrali pred sedežem društva in se z dvema kombiniranima voziloma odpravili proti državni tromeji- Slovenija, Madžarska, Avstrija. Po vožnji skozi Goričko smo na Madžarsko vstopili pri vasi Martinje, kjer vodi cesta v osrčje Porabja.

Za tiste, ki še ne vedo: Slovensko Porabje je skupek sedmih naselij v Železni županiji, kjer živi slovenska manjšina (po neuradnih podatkih med 5000 in 6000 pripadnikov) Porabskih Slovencev. Ime je dobilo po reki Rabi.

Na skrajnem zahodu vseh sedmih naselij leži Gornji Senik, kjer smo postali. Pričakal nas je Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, ki je bil štiri mandate tudi župan te občine. V središču te največje slovenske vasi, obdane z gozdom in poraslimi hribi, stoji cerkev Sv. Janeza Krstnika, kamor nas je povabil g. Ropoš, da nam pove nekaj zanimivosti. Izvedeli smo, da trenutno v Seniku živi 1.300 prebivalcev, med katerimi je 80% Slovencev. Po letu 1956, ko je bil vse-madžarski proti ruski upor, se je večina porabskih Slovencev preselila v notranjost Madžarske, medtem ko so mladi iskali priložnosti predvsem na tujem. Danes se v te prazne domačije preseljujejo tujci, jih kupijo, obnovijo in svojo pokojnino preživljajo v neokrnjeni naravi, daleč od hrupa in nevarnosti.

V notranjosti cerkve smo si ogledali prelepe freske in videli, kako je videti napis v domačem dialektu in z madžarskim pravopisom kot npr. Posztojaliscse (sama sem potrebovala še en prevod). Vsi porabski Slovenci so katoličani, zato so bili veseli, da je v cerkvi Sv. Janeza Kersnika leta služboval in maševal Janoš Kühar, ki je bil zaslužen za opravljanje službovanja v slovenskem jeziku in obnovo cerkve 1965. Več kot pol stoletja je Janoš Kühar ohranjal nacionalne in verske korenine za narodovo preživetje, a je po njegovi smrti žal, šlo vse v pozabo. Danes se v slovenskem jeziku mašuje le enkrat na mesec. V spomin Janošu Küharju pa so nekdanje župnišče preuredili v današnjoKüharjevo spominsko hišo, ki je bila naš naslednji postanek.

Leta 2010 je bila otvoritev Küharjeve spominske hiše, v kateri je živel vse od leta 1936 do 1987 in ki je bila nekoč staro župnišče.Küharjeva spominska hiša je bila obnovljena in razstavljena s pomočjo čezmejnega projekta Sosed k sosedu, ki ga je financirala EU. Lahko smo se sprehodili med rekonstruirani urad, spalnico in obedovalnico Janoša Küharja. Pohištvena dediščina in predmeti ter relikvije so nam sporočali svetle in mračne zgodbe tistega časa.

Pot nas je vodila dalje v Monošter, ki je kulturno in gospodarsko središče Porabja. Sprejela nas je publicistka in novinarka, ki sodeluje z mediji za slovenske manjšine v Porabju. Izvedeli smo, da je mesto leta1183 ustanovil madžarski kralj Béla III. in vanj povabil cistercijane. Ti so zgradili samostan in ga poimenovali po bavarskem svetniku sv. Gotardu, po katerem se mesto v madžarščini in nemščini imenuje še danes. Ker smo imeli za ogled muzeja Avgusta Pavla še precej časa, smo izkoristili za ogled cerkve Marijinega Vnebovzetja, ki je tretja največja madžarska baročna cerkev. Spet cerkev,boste rekli. Ja, tudi jaz sem si mislila enako, a sem seveda šla pogledat tudi to cerkev. Mislila sem si; no, pa se bom vsaj prijetno hladila za njenimi debelimi zidovi, a sem se uštela. Vse nas je presenetila njena mogočnost, čudovite freske in bogato okrašeni baročni oltarji…Cerkveni stolp je namreč visok 60,5 m, kupola pa je poslikana s freskami o monoštrski bitki med katero je velik del turške vojske utonilo v reki Rabi. Poslikava je trajala kar 40 let. Cerkev in samostan krasi javni park.

Nedaleč stran je pokrita tržnica kamor smo se odpravili in ki me je spominjala na čase, ko smo hodili v Trst na Ponterosso, v Avstrijo k debeli Berti, nekateri pa v Lenti na Madžarsko. A tokrat sem bila presenečena. Niso me ogovarjali madžarsko ampak nemško, pa tudi »handlat« nisem mogla. Prodajalka ni odstopila od zastavljene cene, mene pa na sejmih prav to privlači. Prav »handlanje« mi da dodaten čar vsemu, kar na takšnih tržnicah nabavim. Zato sem kupila le ene hlače, hitro odšla s skomini po Ponterossi, Berti, itd. in si (ji) rekla nie wieder.

Odpravili smo se v muzej Avgusta Pavla, kjer imajo 1200 razstavljenih eksponatov. Avgust Pavel je bil polihistor, pesnik, pisatelj, etnolog, muzeolog, učitelj, literarni zgodovinar in prvi prevajalec slovenskega slovstva v Madžarščino.

Muzej Avgusta Pavla je edini slovenski muzej na Madžarskem. Skozi ogled smo spoznavali kulturno in zgodovinsko dediščino pokrajin na obeh straneh meje. Muzej ima tudi dvigalo za gibalno ovirane, ki žal, v času našega ogleda ni delovalo, a sta nam priskočila na pomoč naša voznika.

Ogledali smo si muzejsko predmetno zbirko Življenje Slovencev v Porabju, saj je bila fototeka in rokopisna zbirka še dodatno plačljiva. V predmetni zbirki prevladujejo predvsem poljedelsko orodje in kuhinjska oprema. Videli smo tudi šeme, kostume in rekvizite. Z razstavo smo podoživeli način življenja tukaj živečih Porabcev v 19. – 20. stoletju.

Po končanem ogledu muzeja smo bili že pošteno lačni in tudi časovno nismo odstopali od zastavljenih okvirjev, zato smo se namenili v klimatizirano Slovensko kulturno in informativno središče(t.i. Slovenski dom)- hotel Lipa, kjer so nas že pričakovali. Hrana je bila odlično pripravljena.

Ko smo se prijetno osvežili in ohladili, so nam še ponudili dokumentarni film v besedi in sliki o Porabskih Slovencih nekoč in danes, ter zanimiv »skeč« v porabskem narečju. Vasi v Porabju so vedno manjše; mladi se preseljujejo zaradi služb v tujino in večja mesta, narečje se izgublja (govoriti ga znajo le še starejše generacije, mlajše pa ga postopno opuščajo). Kulturna društva si še vedno prizadevajo z raznovrstnimi dejavnostmi, prireditvami in razstavami, da slovenski jezik ne bi zatonil v pozabo.

Kulturna dediščina je eden od stebrov v prizadevanjih za obstoj narodnih manjšin. Nosilci, varuhi in ohranjevalci dediščine so v manjšinskem okolju posamezniki, društva in institucije. Muzeji, spominske hiše, društva ipd., so  koristni in prepotrebni za ohranjevanje etnične samopodobe, zato je nujno, da dobijo finančno in strokovno podporo.

Prišel je čas odhoda, zato smo se zapisali v spominsko knjigo, zahvalili in vsem Porabskim Slovencem zaželeli medsebojno spoštovanje v naših različnostih in tesno sodelovanje. Vsak narod in vsaka človeška skupnost to potrebuje in v času ki ga živimo, to potrebo še posebej čutimo.

IZLET_MONOsTER___2013_182

Avtor: Anita Trebše